Erasmus je vedno dobra ideja! | BB izobraževanje in usposabljanje

BBlog

Izobraževanje / 06.03.2018 / Anja Bizjak

Erasmus je vedno dobra ideja!

"Zakaj pa ne?"

Ko sem prvič dobila mail z referata šole o možnosti opravljanja prakse preko Erasmus izmenjave, sem si sprva rekla, »zakaj pa ne?«. Na izmenjavi sem enkrat že bila, pred 3 leti sva s sošolko opravljali prakso v Splitu. Tokrat je bilo razpisano samo eno prosto mesto, kar je pomenilo, da kamorkoli bom šla, bom šla sama. To je bil tudi razlog, da sem pri končni odločitvi kolebala. Dolgo sem premišljevala in na koncu malo pozabila na vse skupaj, dokler me ni Klemen spomnil na ponovno priložnost mednarodne prakse. Naštela sem več razlogov za kakor proti, zato sem se odločila premagati strah in se še zadnji trenutek prijavila.

Prvi korak je bil storjen.

Sledila je izbira države in nato še iskanje primerne organizacije v kateri bi lahko delala. Od nekdaj so me privlačile severne države, zato sem se odločila, da bom zimo preživela na Škotskem, ob tem pa še izboljšala komunikacijo v angleškem jeziku in spoznala šarmantni dialekt škotskega jezika.

Iskanje organizacije za opravljanje prakse

V iskanju primerne ustanove za opravljanje prakse sem se osredotočila na organizacije, ki skrbijo za ohranjanje in varstvo narave. Pomembno mi je bilo, da čim več dela lahko opravim zunaj, na terenu. Sestavila sem dobro motivacijsko pismo, priložila CV in začela pošiljati maile različnim podjetjem in organizacijam … Hiter in pozitiven odgovor sem dobila od organizacije Scottish Wildlife Trust, ki skrbi za naravne rezervate po celotni Škotski. Komunikacija je gladko stekla in hitro smo se dogovorili, da januar in februar preživim pri njih. Tudi nastanitev sem hitro našla.

Odštevanje do odhoda.

Prišel je dan, ko sem se usedla na letalo in se podala na dvomesečno pustolovščino - 2000 km stran. Pristala sem v Edinburgu, od tu sem vzela vlak do Polmonta, kjer me je na železniški postaji počakala moja »land lady« - gospodarica hiše v kateri sem živela.

Stanovala sem v mestu Grangemouth pri starejši gospe po imenu Melanie. Grangemouth leži nekje na pol poti med Edinburgom in Glasgowom. Mesto samo po sebi ni nič posebnega, zelo industrialno z velikimi dimniki in hladilnimi stolpi iz katerih se nenehno vali dim. Tu ima tudi moja organizacija enega izmed svojih »baznih taborov«. Do tja sem imela približno pol ure hoje, kar je bila prijetna jutranja rekreacija.


Bojna oprema

»Moja baza«

Jupiter Urban Wildlife Center, je neke vrsta podružnica celotne organizacije Scottish Wildlife Trust, ki ima v upravljanju 120 naravnih rezervatov v skupni površini 20 000 ha. Ta območja so razni travniki, ribniki, močvirja, obalni pasovi, rečna nabrežja … Območje na katerem stoji Jupiter, je nekoč pokrivala kemična tovarna. Ob pomoči lokalne skupnosti in drugih donatorjev so tu postavili center, ki danes obsega park - rezervat, učilnico ter delavnico »rangerja«. Poleg ohranjanju »divjega življenja«, veliko pozornost posvečajo tudi ozaveščanju in pomenu varstva živali, rastlin in habitatov, predvsem šolske mladine. Večina naravovarstvenih organizacij na Škotskem deluje na podlagi dobrodelnosti, kar pomeni, da finančna sredstva pridobivajo od sponzorjev oziroma donatorjev. Ravno zato, ker so finančno omejeni, imajo posebne volonterske programe, v katerih lahko sodeluje vsak, ali na dnevni ravni ali pa bolj dolgoročno. Tudi moja praksa je padla v okvir takega programa.


Naša »baza« Jupiter v Grangemouthu

Kulturne razlike

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se navadila na vožnjo po »napačni strani ceste«. Vrata kombija na levi strani, vožnja po levi strani, voznik je na desni in v krožišču ne greš levo, ampak desno. Tudi angleščina ni bila slišati kot angleščina ki jo poznam, zato so bile fraze na začetku »Pardon? Exuse me? Sorry what?«, kar pogoste. A sem se s časom navadila, ali pa samo vljudnostno kimala, če res nisem razumela. Na srečo moj mentor ni imel tipičnega škotskega naglasa, tako da težav s komunikacijo nisva imela.

Praksa

Moj prvi dan, ki je bil tudi prvi dan v novem letu za ostale zaposlene, sem bolj ali manj preživela v spoznavanju centra, zaposlenih, njihove dejavnosti in zgodovine. Drugi dan sva se z mentorjem Keithom odpravila v približno pol ure vožnje stran oddaljen rezervat, kjer sva morala s poti odstraniti podrto drevo.

Naslednje dni sva preverila še ostale rezervate in postorila razna opravila, ki so bila potrebna. Po večini je to pomenilo sekanje dreves, popravljanje ograje, pobiranje smeti… Vsak dan je bil na vrsti drug rezervat. Kar se tiče vremena, sem imela kar srečo, saj pregovornega »škotskega« vremena ni bilo dostikrat. Če je bilo vreme res slabo (sneg), smo ostali v centru in izdelovali hranilnice za veverice in ptice.


Eden izmed rezervatov; Petershill

Prakso sem opravljala štirikrat na teden, od ponedeljka do četrtka. Sprva sva bila z mentorjem sama, po 14 dneh so se nama začeli pridruževati enodnevni prostovoljci, večinoma ob sredah in četrtkih. V najboljšem primeru nas je bilo 6. Sredi januarja se nama je pridružil še španski študent Francisco, ki je prav tako kot jaz prišel na prakso. Delovni dan je potekal tako, da smo se zjutraj ob devetih zbrali v centru, predebatirali dnevne naloge, naložili v kombi potrebno orodje in se odpeljali v rezervat. Naša dnevna opravila so bila odvisna od rezervata katerega smo obiskali. Ponekod je bilo potrebno obnoviti sprehajalne poti, zamenjati poplavljen most, porezati bršljan z ograje, drugje postaviti ograjo, zamenjati vrata, posekati drevesa… Ob koncu delavnika smo se pripeljali nazaj, raztovorili kombi in pospravili orodje. Delo mi je bilo všeč, ker je zelo razgibano in na različnih lokacijah. Tako sem lahko tudi med samim delovnikom spoznavala različne kotičke zelene Škotske. Med vožnjo na različne lokacije sem videla še druge predele Škotske, veliko zanimivih stvari in zgodb mi je ob tem povedal tudi mentor. Naučila sem se veliko uporabnih stvari, ki niso ravno znane po tem, da jih ženske obvladamo; od zabijanja žebljev, čiščenja motorne žage do rezanja lesa.


Postavljanje novega mostu z ostalimi prostovoljci; Herman Birchwood

Če tudi ti razmišljaš o strokovni praksi ali izmenjavi in če kolebaš med iti ali ne iti, je moj nasvet jasen – pojdi! Na začetku zna biti težko, saj si sam v novem kraju, med nepoznanimi ljudmi, vendar se hitro privadiš in začneš uživati v svojem novem in spremenjenem vsakdanjiku. Ob tem se naučiš veliko novih stvari, spoznaš nove ljudi ter vidiš še druge delčke sveta.

Ne bo ti žal, tudi meni ni bilo.

BBlog Avtošola / 18.04.2017 / Matjaž Mozetič

Pa smo le dočakali pomlad. Smuči so že na starem mestu na podstrešju, oprema za kampiranje pa vabi k uporabi. Nestrpno že pričakujemo prvi konec tedna na morju. Pri načrtovanju poti...

Loading...