Zakaj ne?

Imam odpor do angleščine.

Sama ne potujem rada.

Ne znajdem se v velikih mestih.

Nikoli se še nisem peljala s podzemno in tramvajem.

Bojim se občutka osamljenosti v tujini.

Občutek imam, da so študentske izmenjave namenjene mladim, željnim zabave.

To so bili moji pomisleki, ko sem slišala, da se je kdo odločil za izmenjavo po programu Erasmus. Prav zato, da bi preverila, če imam prav, sem se odločila za hitri tečaj nemščine na Dunaju. Zakaj Dunaj? Ne vem. Mogoče zaradi občutka bližine.

Za vse sama?

Rada potujem, ampak do zdaj še nikamor nisem šla sama. Za vse sama … hm, ni najboljši občutek. Glede na to, da sem v trenutku sprejela povabilo na tečaj, je stvar postala resna. S pomočjo sodelavca sem poiskala primerno jezikovno šolo in si rezervirala nastanitev. Prevoz do Dunaja sem uredila tik pred zdajci. Odločila sem se za potovanje z organiziranim prevozom enega od slovenskih ponudnikov, kar je bila odlična rešitev, saj so me dostavili dobesedno pred vrata apartmajske hiše. Sledil je kratek birokratski del in namestitev. Receptorka me je pospremila v apartma in me predstavila mojima sostanovalkama. Čeprav imam od srednje šole naprej odpor do govorjenja v angleškem jeziku, je spoznavni večer dokaj hitro minil. Imela sem svojo sobo v apartmaju, ki sem si ga delila z Japonko in Čehinjo, izkušenima popotnicama, ki nista imeli težav pri sporazumevanju.

Za vse sama?

Rada potujem, ampak do zdaj še nikamor nisem šla sama. Za vse sama … hm, ni najboljši občutek. Glede na to, da sem v trenutku sprejela povabilo na tečaj, je stvar postala resna. S pomočjo sodelavca sem poiskala primerno jezikovno šolo in si rezervirala nastanitev. Prevoz do Dunaja sem uredila tik pred zdajci. Odločila sem se za potovanje z organiziranim prevozom enega od slovenskih ponudnikov, kar je bila odlična rešitev, saj so me dostavili dobesedno pred vrata apartmajske hiše. Sledil je kratek birokratski del in namestitev. Receptorka me je pospremila v apartma in me predstavila mojima sostanovalkama. Čeprav imam od srednje šole naprej odpor do govorjenja v angleškem jeziku, je spoznavni večer dokaj hitro minil. Imela sem svojo sobo v apartmaju, ki sem si ga delila z Japonko in Čehinjo, izkušenima popotnicama, ki nista imeli težav pri sporazumevanju.

Mala malica!

Po dokaj slabo prespani noči je sledil obisk jezikovne šole ActiLingua. V tako velikem mestu še nisem bila, podzemna in tramvaj sta bila zame nekaj popolnoma novega. Prva misel, ko sem se zjutraj zbudila, je bila, kako bom prišla do jezikovne šole, ki je bila peš oddaljena približno 40 minut. V redu, v najslabšem primeru grem lahko peš. Ampak zakaj bi se trudila s hojo, če sem s tramvajem tam lahko v približno petih minutah? Poglobila sem se v vozni red (ki mimogrede ni nobena znanost) in ugotovila, da pelje vsakih 5 minut, le na pravo postajo se moraš postaviti. Stopila sem na prvo (logično) postajališče, vprašala mimoidočega in ugotovila, da sem na pravi poti. Eh, mala malica! Naj povem, da ima Dunaj fantastično urejen javni prevoz.

Ko sem prispela na pravi naslov, se nas je v skupnem prostoru nabralo približno 20 udeležencev, ki so nas, glede na predznanje, razporedili v ustrezne skupine. Že takoj ob prijavi na tečaj sem po e-pošti prejela daljši vprašalnik (test), s katerega je bilo razvidno moje predhodno znanje. Na kraju samem sem imela še dodatni 10-minutni ustni zagovor. Tečaj so zelo dobro organizirani, udeleženci pa s celega sveta. Med odmori in po tečaju smo si izmenjevali izkušnje in se učili še drugih tujih jezikov. Zanimive so zgodbe, ki jih ljudje nosimo s seboj.

Pravi mali hec!

Kmalu sem spoznala, da brez govorjenja v angleškem (ali nemškem) jeziku ne bo šlo. Cimri sta bili zelo razumevajoči. Vse smo prišle z namenom, da izpopolnimo znanje nemščine, zato smo se dogovorile, da se pogovarjamo v tem jeziku (kolikor pač znamo) in se dopolnjujemo v angleščini. V sredo niti nisem več razmišljala, v katerem jeziku govorim. Ugotovila sem, da sem le preveč obremenjena s pravili; sporazumevam se brez težav. Jezikovni tečaj smo imele vse v popoldanskem času, zato dopoldneve preživele ob spoznavanju Dunaja. S podzemno žleznico prideš povsod, vozni red je enostaven in linije točne. Pravi mali hec. S pomočjo Japonke, ki je imela s tovrstnim prevozom že kar precej izkušenj, nam je uspelo videti kar nekaj znamenitosti mesta. Ogledale smo si strogi center mesta, palačo Schönbrunn, Mozartovo hišo, cerkev Sv. Stefana, živalski vrt in seveda obiskale nekaj različnih restavracij z dobro hrano.

Občutek osamljenosti sem pustila doma

Ugotovila sem, da mladost ni vezana na leta, zabavo pa se tudi da različno interpretirati. Študentske poti so za vsakogar, so odmik od vsakdanjih problemov, pogled ven, tja, kjer čas drugače teče in kjer se lahko prepričamo, da znamo več, kot smo doma pripravljeni priznati. Priporočam.