Razstava popolnih otrok | BB.si

BBlog

Izobraževanje / 16.10.2015 / Ela Vidmar

Razstava popolnih otrok

Vedno pogosteje se sprašujem, ali sem res tako dobra mama, kot sem si vedno želela postati? Vsakodnevno se srečujem z ambicioznimi starši, ki me dan za dnem prepričujejo, kako je ravno njihov otrok nekaj posebnega: je pravi umetnik, igra več inštrumentov, slika odlične slike, govori več tujih jezikov, je nepremagljiv pri različnih športih in če slučajno  uspeh na turnirju ni zadovoljiv,  jih je seveda ogoljufal sodnik. Ob koncu vsakega šolskega leta se na družbenih omrežjih odvija pravo tekmovanje in razstava šolskih spričeval njihovih otrok.

In ker sem tudi sama mama, se ob večerih pogosto zamislim, ko opazujem svojega otroka. Umetniškega talenta nima, kar je, če sklepamo po njegovih genih, nekako razumljivo. S tem, da ne bo violinist ali baletni plesalec, sem se že sprijaznila. Glede na to, da ob vsakem koncu šolskega leta prinese domov skoraj nove tempera barvice in voščenke, lahko sklepam dvoje:  da je zelo varčen in skrbi za naš družinski proračun ali da ga likovne ustvarjalnosti ne zanimajo preveč. Od tujih jezikov mu je najljubša pogovorna angleščina, slovnica je po njegovem mnenju povsem nepotrebna, zato imam pri roki vedno slovar, da vzpostaviva »connection«. In tako končamo pri športnih aktivnostih. Tu smo dejansko aktivni na več področjih. Zamenjali smo že kar nekaj športov in klubov. Seveda, ker je otrok »starši v malem«, bi bilo nekako logično, da se bo ukvarjal s športom, ki je blizu njegovim staršem in nama prinesel vse tiste medalje, ki sva jih midva za nekaj stotink zgrešila. Vendar, ker logika vsake toliko časa odpove in stvari zelo hitro postanejo nelogične, se moj otrok tudi pri športu še vedno išče.

Mogoče res nisem popolna mama in sem kljub trudu naredila ogromno napak. In skoraj zagotovo si upam trditi, da moj otrok ne bo naslednji Van Gogh, Pavarotti ali Da Vinci. A na svoj staromoden način še vedno verjamem, da nimam pravice živeti svojega življenja skozi šport mojega otroka. In kot je nekoč napisal neznani avtor: Na vsem svetu je le en popoln otrok. Ima ga vsaka mama.

In ko ga ob večerih opazujem, kako se že tretjič spotakne ob svoj čevelj v hodniku, kako kljub opozorilom ponovno prevrne kozarec po tipkovnici in po vsej verjetnosti kljub večerni uri še vedno nima napisane domače naloge, hkrati pa mi v veliko vnemo pripoveduje današnji komični dogodek (ki se meni niti približno ne zdi zabaven…), me prešine: »Mogoče res ne bo profesionalni športnik, vendar ima vsak šport svoje navijače. Navijač bo. In zame bo popoln navijač.« 

 

BBlog Izobraževanje / 29.09.2015 / Mag. Brane Lotrič

Natakarica za šankom bega od pipe za pivo do kozarcev čez ves pult, natakar počasi kuha kavo, s hrbtom obrnjen proti gostom, namesto da bi hkrati sprejemal nova naročila … V domači garaži je...

Loading...