Rekel mi je: »To res ni zate« | BB.si

BBlog

BB / 05.10.2017 / Tatjana Čeh Naglič

Rekel mi je: »To res ni zate«

Pred časom sem si ogledala TedX govor Matta Cuttsa, ki je zaposlen pri Googlu. Govori o tem, da si ljudje v življenju želimo početi marsikaj, vendar se določenih stvari ne lotimo. Sam si je zastavil cilj, da izbrane dejavnosti počne (lahko pa tudi prekine s kakšno motečo) 30 dni. To je namreč dovolj dolgo obdobje, da novo navado prevzamemo ali morda staro opustimo. Med njegovimi cilji je bilo pisanje knjige, fotografiranje, odhod v službo s kolesom in podobno. Kot pravi, se je naučil, da sprememba oziroma nova navada ostane, kadar ni prevelika ali prezahtevna.

 

Govor me je navdušil.

V teoriji in njegovi izvedbi je bilo vse slišati smiselno. V glavi sem že imela svoj izziv, a se ga nisem lotila takoj. Ker je veliko lažje odlašati. Že dlje časa sem vedela, da obstaja področje v mojem življenju, ki ga moram spremeniti. Kdor me bolje pozna, ve, da sem lahko zelo vztrajna na številnih področjih, a rekreacija mi je vedno predstavljala velik izziv. Tekaški krosi so mi bili odveč od prvega razreda osnovne šole. Teka nisem vzljubila niti pozneje, ko sem lovila avtobuse in fante. Rekreacija nikoli ni bila del mojega vsakdanjika. Še več … pridobila ni niti statusa tedenskega sopotnika. Žal … resnično.

Toda nato je izziv ujel mene.

Letos sem se na vztrajno prigovarjanje (in tudi po spletu naključij) s sodelavci udeležila oviratlona in ob porazni kondiciji sem … preživela. Kljub drugačnemu mnenju nekoga, ki si je to upal povedati na glas (in večji množici tistih, ki so pametno molčali). A dogodek sem sklenila z obljubo sami sebi, da bo treba nekaj narediti za svoje telo – zaradi zdravja (in ne zaradi spreminjanja mnenj). S tekom ali brez. Toda čim prej.

To je bil torej moj izbrani izziv: 30 dni teka. Vsak dan.

Pravi trenutek je prišel kmalu zatem (no ja … v resnici je vmes minil dober mesec). Začela sem takrat, ko sem imela na voljo ves ljubi dan. Svoj drugi dan poletnega dopusta sem torej namenila rekreaciji. Na morju je vsaj teren ob obali bolj raven. Lahek tek s hojo je bil prav prijeten in glej ga zlomka … v kampu je bila na voljo brezplačna rekreacija v neposredni bližini naše prikolice. Poleg teka je tudi vadba »keep fit« (»ostani fit« oziroma v mojem primeru: »postani fit«) postala del mojega dopustniškega vsakdana. Pridružila sem se torej upokojenkam, ki želijo biti fit v svoji starosti. Fizično so bile mnoge od njih v najboljših letih in jaz v »pokoju«. 12 upokojenk in jaz. Bile so pozitivna in izjemno prijetna družba.

Seveda je prišlo do številnih dejavnikov, ki bi mi lahko tek in vadbo preprečili.

Prišel je vročinski val (36 °C razlogov), pa čudna bolečina v gležnju (precej oster protest), utrujenost oziroma napad lenobe (pa ravno na oddihu?) in tudi protesti družinskih članov (»mami, jaz nočem, da greš, ker hočem tvojo rokico«). Pa sem vztrajala … v svojem tempu. Četudi je mož nakazal, da bi lahko tekel hitreje, sem se tokrat držala svojega ritma.

Ker doslej še nikoli nisem tega počela na svoj način.

Ker sem bila do zdaj vesela vsakega izgovora, da mi ni bilo treba.

Tokrat sem tekla (in izmenično hodila) tudi s čudnim gležnjem ter tekala ob pol enajstih zvečer (ob gozdu je bil moj tempo rekorden, saj se bojim teme), ko se je ohladilo.

Ker sem se odločila, da se ne bom vdala.

Ker sem si dovolila »my time«, četudi sem mama.

Ker sem »zatrmarila«, da bo tokrat drugače.

Tudi stevardesa na letalu poda zelo jasna navodila: v primeru padca pritiska v potniški kabini masko namestite najprej na svoj obraz. Nato namestite masko na obraz otroku. Jasno: ne moreš pomagati drugim, če najprej ne poskrbiš zase.

Ta teden se zaključuje moj izziv.

Priznam, tekla nisem prav vsak dan. Do zdaj sem imela enodnevni in en tridnevni premor. Pa na to ne gledam kot na poraz. V preteklem mesecu sem zase in za svoje telo storila več kot v preteklih treh letih. Nikoli tudi nisem pretiravala z intenzivnostjo. Peklo je, bolelo tudi, srce je divje razbijalo (tokrat ne od ljubezni), a nikoli nisem šla čez rob svojih zmožnosti kot prej.

Ko o svojih rezultatih veselo razlagam okrog, dobim različne odzive. Večinoma so sicer spodbudni, nekateri pa dosežek zanemarjajo, saj njim ne predstavlja nič posebnega. A jaz vem, kje je bila moja začetna točka in sem na svoj napredek nadvse ponosna. Navsezadnje ne gre za druge ljudi, ampak za moje telo in moj uspeh.

Cenim prav vsako svojo zmago

Moj prvi krog brez hoje, pa »moja« 2 tekaška kroga brez hoje, moj prvi tek v domačem okolju ob vsakodnevnih obveznostih in moj prvi »čvek« tek oziroma tek, ko nisem slišati kot parnik, ampak lahko s sotekačico tudi kakšno rečem.

Kaj pa zdaj, ko se izziv izteka?

Želim si, da bi tek ohranila kot navado. »Skoraj« vsak dan mi zadostuje. Rekreacija večkrat tedensko je zame realna navada in dobro počutje mi pomeni več kot kilometri. Se pa vztrajno kopičijo. To naj nas vodi pri vsakem izbranem izzivu – naj ne bo pretežak, da je tudi prijeten, a ne prelahek, da smo nanj lahko upravičeno ponosni. In sedaj sledi izbira novega izziva – le zakaj ne?

Tudi ta zapis je nastal kot posledica odločitve za »my time«. Naj služi kot opomnik zame in upam tudi za koga drugega … da se da narediti spremembe tudi na področju, kjer do sedaj meni, nam ali vam ni šlo. V šoli, pri vožnji ali kje drugje.

In ne nazadnje … v spodbudnem okolju je veliko lažje premikati gore. In jaz ga imam – za to gre posebna zahvala mojim sodelavcem, ki so me spodbujali in me »porinili« na oviratlon, mojemu možu za prilagajanje mojemu tempu, hčerki za potrpljenje, »tečni« sosedi, ki je bila prav posebno motivacijsko naravnana in vsem drugim, ki so me »morali« poslušati in so me iskreno spodbujali. Obkrožena z njimi se veselim svoje velike rekreativne zmage.

Oznake: Izziv šport tek
BBlog Avtošola / 13.03.2016 / Klavdija Zorman - Klara

Pozdravljeni, lastniki in oboževalci jeklenih konjičkov, takšnih in drugačnih. Narava se počasi prebuja, sonce dobiva na moči in kmalu nas bo na cesti vse več. Sama sem postala motoristka,...

Loading...