S kolesom v promet | BB.si

BBlog

Usposabljanje / 30.09.2015 / Petra Krnič

S kolesom v promet

Zadnjič sem se kljub napovedanim dežnim kapljam s še dvema izkušenima kolesarjema, ki me večkrat podrezata, zakaj imam specialko, če nikoli ne sedem nanjo,  podala na cesto. Moram reči, da letos kar uživam v kolesarjenju in sem res morda sedla nanj večkrat kot v preteklih sezonah. Imam težje prenose od mojih sokolesarjev, kar pomeni, da se moram v določenih odsekih naših skupnih poti malce bolj potruditi in stisniti zobe, da prilezem po klancih.

V Medvodah prične kapljati. Kaže, da ne bomo obrnili. Najprej trobi in žuga in tuli skozi okno potnik na sovoznikovem sedežu, naj se umaknemo s ceste na pločnik. Pa si mislim, danes je mlaj in so ljudje malce nervozni. Zapeljemo skozi križišče in se umaknemo na stransko pot. Po klancu navzdol moja kolesarja seveda spustita kot za stavo, sama sem le bolj previdna in s svojimi kilometri na mokri cesti ne izzivam usode. Ko pripeljem do križišča, že zaslišim, kako se voznik Fiat Punta kljub nogi na zavorah kar zapelje vanj, slišim gume. Si mislim, pa kaj ti je, človek, vse poletje nismo imeli dežja, ti voziš kot v sončnem vremenu, pa kaj ti ni jasno? V dežju je treba biti previdnejši, ceste so spolzke, vidljivost je slabša … če te ne skrbi za druge, naj te vsaj zase. Nadaljujemo pot proti Šmarni gori, ko vedno bolj lije. Glede na temperature paše, hladi in sploh me ne zebe. Prijetno je. Ta prijetnost se že čez nekaj 100 m prevesi v pravi kaos. Bliskanje, kaplje mejijo na točo, po cesti dere voda. Začutim mokro v kolesarskih čevljih. Nekdo res uživa v tem. Poskušam najti lepo ... Ugotavljam, da bi potrebovala brisalce na očalih, skrbi me za preživetje telefona v hrbtnem žepu dresa.  Vztrajam na kolesu, kam naj se skrijem, vsi nadaljujemo pot previdno naprej. Vozniki pa vsi nervozni v križiščih in na ozkih cestah.  Se jim mudi, slišim gume, ko ne predvidijo spolzke ceste. Ja, vi bodite nervozni, jaz se bojim le zase. Kaj mokrota, kaj vsi potoki dežja, ki se v tem trenutku zlivajo po mojem telesu. Prednost dam voznikom, ki so na suhem, s precej boljšo vidljivostjo v avtomobilih in nevarno vozijo mimo mene. Ob tem, da komaj kaj vidim, vozim po deročih potokih ob robu ceste, da sem čim bolj ob strani ceste in pritiskam na pedala, da se čim prej umaknem območju nalivov. Ne razmišljam o tem, da morda zapeljem v kako cestno luknjo in me vrže po cesti, ker v deroči vodi sploh ne vidim, kje vozim in bog ne daj, da v tistem trenutku voznik pripelje mimo ... Končno. Ušli smo nalivu s strelami.  Kmalu posije sonce. Umiri se promet na cesti. Prvi žarki posijejo name. Kako lepo. Moja prva deževna izkušnja na kolesu. Psihično me je ob slovenskih kratkovidnih voznikih kar izčrpala. Morda pa je le luna kriva, da nekdo namenoma zapelje v veliko lužo s precej večjo hitrostjo od predpisane v naselju samo zato, da se nekomu, tudi neznanemu, maščuje po njegovem že za nekaj in že do kosti mokrega kolesarja še malo zalije. Upam, da se po takem dejanju počuti bolje …

Strpnost v prometu in tudi drugje … vsi jo potrebujemo. Razmišljajmo širše in pomislimo, kako bi se počutili mi na drugem mestu in v taki situaciji. Predvidimo, razmislimo, kaj se lahko zgodi, če … vsem se kdaj mudi. Ne za ceno življenja. Tega se premalo zavedamo! Avto lahko kupimo nov, tudi kolo, če ga uničimo, zamudimo na dogovorjen zmenek, sestanek, bolje to kot, da nekega dne sploh ne pridemo na cilj ali celo imamo na vesti življenje nekoga, ki ima tudi otroke, ženo, moža, starše … življenje, kot ga imaš ti. Minut ne moremo zavrteti nazaj in nimamo še ene možnosti, ko je škoda enkrat povzročena. Takrat je prepozno.

BBlog Izobraževanje / 30.03.2017 / Tatjana Čeh Naglič

… gledati v knjige, takrat ko je zunaj pomladno sonce, dnevi postajajo daljši in vse ozeleni … ne, učenje ni na mojem seznamu najbolj priljubljenih pomladnih opravil (v resnici tudi čiščenje...

Loading...