Skupaj do cilja | BB.si

BBlog

BB / 27.06.2016 / Ana Peklenik

Skupaj do cilja

Bi plačali za to, da lahko tečete v hrib, se valjate v blatu, se pustite zmočiti z ledeno vodo iz  gasilske cevi, lezete po nemogoče visoko zloženih drveh, da ne morete umiti umazanije izpod manikiranih nohtov in da na koncu svoja oblačila zelo skeptično vržete v pralni stroj, češ: »Kar bo, pa bo …« in da skačete čez plot? Razen zadnjega verjetno ne. No, mi smo. In čez plot smo skakali samo dobesedno.

Enajst BB-jevcev se je udeležilo Oviratlona na Pokljuki. Kako je bilo? Težko opišem, presežnika, ki bi opisal doživetje, ni v SSKJ. Si ga bomo morali izmisliti. Pokljuka nas je pričakala sveža, prijetno hladna, dišeča po smrekovi smoli in zorečih borovnicah. Krave so nas prijazno pozdravile. Pa toliko ljudi … Vsi željni adrenalina, premagovanja svojih strahov, druženja in zabave.

Začeli smo skupaj – in skupaj ostali do konca. V prvo blato smo stopili po prstih, kolena smo hranili za pozneje (zato so se nekaterim lasje zavozlali v žičnato ograjo). Kurja lojtra je šla brez težav, čez železarno smo šli eni hitreje eni previdneje. Prvi hrib, dolina in – vzpon. Je šlo, seveda je šlo. Ob pomoči bolj izurjenih in močnih fantov smo oviro premagali vsi. Sledil je najslajši – skok čez plot – naravnost v blato. Nadaljevanje je bilo naporno, saj so noge zaradi blata (vsepovsod) postale težje. Blatna kopel v nadaljevanju je pokazala vso romantiko dogodka. Treba je bilo na kolena, mnogi so skočili v blato in redkim je uspelo približno čiste majice obdržati le do te postaje. Če je bilo še komu mar za svoj videz, je to zagotovo zanemaril ob anakondi. Od tu naprej ni bilo več presenečenj; vse, kar smo rekli, je bilo: »Aha, v redu. Gremo.« Do zadnje postaje, ko smo se spustili po spolzkem Janezu in skupaj, z roko v roki, pritekli v cilj.

Kako je bilo? Vrhunsko, izjemno, odlično … pa še več kot to. Izkazalo smo se kot tim, spodbujali smo se, motivirali, si pomagali. Vsi smo zmagovalci. Eni zato, ker smo premagali strahove, drugi zato, ker so se izkazali kot motivatorji, spodbujevalci in pomagači. Vsi smo bogatejši za prvovrstno izkušnjo, ki nas je na poseben način povezala.

Zato zdaj še bolje razumemo, kakšen strah preveva nekatere, ki želite postati voznice/vozniki, zaključiti nekoč začeto šolo, se vpisati v nadaljnji študij, opraviti usposabljanje za potrditev poklicne kvalifikacije.  Smo motivatorji, spodbujevalci in pomagači. Pridite k nam – da skupaj pridemo do cilja. Ne bo ravno dišalo po smrekovi smoli in borovnicah, ob zaključku pa si bomo kljub temu zadovoljni segli v roko.

 

Več slik si lahko ogledate TUKAJ.

BBlog Izobraževanje / 27.10.2015 / Ana Peklenik

Napisati moram 500–700 besed. Ali 500 - 700? Morda 500-700? Je sploh razlika? Uporabljena sta dva različna znaka, pomišljaj in vezaj, v treh različicah. Samo ena je prava. Slovenski pravopis...

Loading...